Po letu 1946 je bila jeseni 1993 prvič razkrita večina podledeniškega reliefa. Gradi ga čisti spodnjetriadni neskladoviti razpokani apnenec, ki prepušča vodo skozi razpoke in votline, od katerih je bilo doslej najbolj znano Triglavsko brezno (Gams, 1957,1962,1963). Zaradi možnosti, da bo v bodoče spet zakrit za dalj časa, je tu objavljenih nekaj fotografij iz 24. in 25. septembra 1994.
Slika 4 -Bolj kot v povojni dobi kadarkoli prej razkrite skalne police pod Velikim Triglavom (desni zgornji kot) in skalne grbine, ki ločijo zgornje (sredi) in spodnje ledišče (na njem izstopa z belo barvo le robni sneg v spodnjem desnem oglu). Fotografirano z roba Kredarice, katere pobočje je vidno v spodnjem levem kotu. Robna črta napravlja ledenik vidnejši.
Slika 5 - Spodnjo tretjino zavzema melišče izpod Malega Triglava. Taljenje ledu v podlagi grušča ustvarja kupčasto površje. Za meliščem srednje podledeniške grbine, ki so se jeseni 1993 in 1994 (fotografija iz 24. septembra 1994) prvič v celoti pokazale izpod ledu. Ob gornjem robu grič Glava. Rob ledišča poudarjen s črto.
Slika 6 - Slika z Glave proti jugu, kjer je zahodni del ledenika najdaljši. Na skalni izboklini v smeri srede fotografije so markacije o upadu zgornjega ledišča na sliki št. 2. Na zahodnem robu se je led odmaknil za 20-30 m od markacij na višjih grbinah.
Slika 7 - Nad navpičnim ustjem Triglavskega brezna (spodnji desni kot) se je izpod ledenika pojavilo med grbinami še več odprtin v votline nezane globine. Na ustju visijo večidel proti severu. So dokaz lokalno pospešene robne korozije ledeniške vode.
Skalne grbine podledeniškega reliefa so drobno razene in ledeniško zglajene (torej glaciokraško oblikovane), vmesne depresije pa bolj korozijsko razžrte.
Neznano površje ostaja na dnu vrhnje depresije, ki je med ostenjem Triglava in srednjeledeniškimi skalnimi grbinami (gl. geomorfološko skico spodaj!), ter v spodnjeledeniški kotanji, kajti obe je tudi jeseni 1994 zapolnjeval temnejši led.
Trdota ledeniške vode je bila doslej ugotovljena le vrh Triglavskega brezna in je znašala med 3 in 14 mg CaCO2/l (Gams, 1962, 1963). 24. sept. 1994 vrh svežega ugreza zajet vodni curek iz grušča pa je vseboval 84 mg CaCO3/l, kar dokazuje precejšnjo korozijsko sposobnost vode na dalj časa ovlaženem grušču ali skali. Učinek agresivne snežniške in ledeniške vode na kraško razčlenjevanje je predvsem v skoncentriranem pritoku na apnenec.
Ker največ ledeniške vode prenika na spodnjem kraju ledenika, avtor predvideva nastanek obeh površinskih depresij (zgornje ulegnine in spodnjeledeniške kotanje) ob večstoletnem ohranjanju podobnega obsega. Spodnja kotanja je v tej luči učinek večstoletnega ledeniškega obsega, kot je bil v desetletjih po zadnji vojni (12-14 ha), zgornja ulegnina z obsegom v letih 1993 in 1994 (4 ha) pa večstoletnega obsega v toplejši klimi od sedanje, verjetno iz borealne zgodnjeholocenske dobe in iz toplejšega srednjega veka.
Ker je od oktobra 1993 do septembra 1994 upadla le snežna odeja in to za okoli 10 cm, lahko smatramo tedanji obseg zgornjega ledišča (okoli 4 ha) kot plod ledeniškega leta s 1336 mm padavinami v mesecih X - V in s poletno temperaturo okoli 7,1 oC (temperature maja okoli 0,9oC).
