Po svetli barvi in po prečnih ledeniških razpokah je po najstarejših slikah in fotografijah, tudi še iz časa visokega ledostaja v začetnih dvajsetih letih, mogoče sklepati na pravi ledeniški led ali firn. Kadar se je kasneje poleti izpod snega razkril led v otokih ali po celem ledeniškem površju, je bil temnejše barve (gl. fotografije v omenjenih inštitutskih objavah v Geografskem zborniku!). Gre za modrikasto-zelenkasti led, ki ima po dosedanjih nesistematičnih meritvah gostoto 0,9 do 0,95. S to gostoto je med običajnim ledeniškim ledom (z gostoto ok. 0,80 do 0,85) in vodnim ledom, ki se obdobno pojavlja na večjih snežiščih v osojni legi (Gams, 1978, 1983, 1988). Verjetno je po takem ledu nastalo ljudsko ime Zeleni sneg.
Zaradi nizke lege ledenika oz. za ledenike visoke temperature prihaja do občasnega taljenja vrhnjega snega že spomladi in še jeseni. Povprečna dnevna maksimalna temperature v maju je 2,3, junija 5,9, julija 8,8, avgusta 8,7 in septembra 6,7oC. Absolutni ekstremi mesečne temperature pa so maja 14,0, v naslednjih mesecih pa 16,3, 21,3, 18,3 in 18,4 oC (vse v razdobju 1961-90, Arhiv HMZ). Od septembra naprej te temperature upadajo do januarja (7,6oC) in že aprila se dvignejo na 7,9oC. Ko snežnica z ledeniške površine ponikne v sveži sneg, ponoči ali ob ohladitvi zmrzne in tako prihaja brez dolgotrajne obtežitve debelih vrhnjih ledenih gmot do hitrejše tvorbe gostega ledu z relativno malo zračnih mehurčkov.
Tudi ta temnejši led na Triglavskem ledeniku polzi v plasteh, ki izdanjajo na ledeniškem površju in ustvarjajo videz luskaste sestave. V led zabite železne palice je to drsenje izvrglo. Na ledenik l. 1981 položeni obarvani kamni so do prihodnjega septembra na spodnji polovici ledenika zdrseli povprečno za 1,16 m (razpon med 0,45 in 2,85 m, Gams, 1983; Šifrer, 1987). Tudi del vode, ki teče po ledeniški osnovi proti spodnjemu kraju, prispeva k prepojitvi snega in nastajanju ledu (gl. fotografijo spodaj).
