Zanje so tu izrabljena objavljena poročila o dosedanjem opazovanju ledenika po l. 1946 (Meze, 1955; Šifrer, 1963, 1976, 1987) in deloma Arhiv GIAM ZRC SAZU. Inštitutski sodelavci so l. 1946 na severnem robu tedaj večjega ledenika zarisali oštevilčene markacije za vsakoletno merjenje oddaljenosti ledeniškega konca, prav tako pa ob zgornjem in nekatere tudi na zahodnem robu. Ko se je ledenik kasneje odmaknil, so bliže izdelali pomožne markacije. Najprej so postale nedosegljive te na skali nad zgornjim robom. V poznih osemdesetih letih se je spodnji ledeniški rob razkrojil v jezike med ulegninami srednjeledeniških grbin (gl. imena na reliefni skici!), do katerih niso bile enake razdalje v raznih smereh. Zlasti v letih 1964-1982 je ves ledenik ali njegove robove prekrival sneg in opazovalci so se morali zadovoljiti z oddaljenostjo do snežišča, ne da bi preverjali, ali ni pod njimi še led. Tega niso ugotavljali tudi pod novejšim meliščem na vzhodnem ledeniškem robu. Vse to je vedno bolj oteževalo izračunavanje ledeniškega obsega, ki je neugotovljiv tudi s fotografij, ako rob zakriva sneg. V poročilu za leta 1946 - 1952 (Meze, 1955) so navedeni obsegi za vsa leta. V kasnejših poročilih je teh podatkov vedno manj.

Tabelarni pregled objavljenih letnih obsegov je tak:

Ob takem stanju smo se pri izračunavanju korelacije med klimatskimi prvinami s postaje Kredarica in ledenikom morali zadovoljiti z meritvami dveh najpogosteje merjenih oddaljenosti spodnjega roba ledenika, in sicer pri točki 11 in 12. Ker je nad tč. 11 izrazit pregib v strmini, je bila v letih snežne pokritosti roba ledenika (1964-1982) oddaljenost premalo diferencirana. Zato so takratne spremembe povzete po točki 12, ob potrebnem dimenzioniranju odstopanja od povprečne vrednosti glede na točko 11.